Naslavljanje aktualnih družbenih vprašanj s poudarkom na antropocentričnem razmišljanju je tudi osrednja tema obsežne fotografske serije z naslovom #Dialogi (2024–), ki združuje formalno raznolike fotografije. Večino del je ustvarila v svojem prepoznavnem, specifičnem fotografskem slogu, ki temelji na transformaciji lastnih posnetkov, pri čemer uporablja zlasti ročno kolažiranje podob in umeščanje posnetkov v inscenirane kompozicije, ki jih ponovno fotografira. S tehniko refotografiranja namreč ustvari po eni strani prostorsko globino, po drugi strani pa s plastenjem podob in ročnimi posegi v strukturo fotografij – denimo rezanjem in trganjem – prikazuje kompleksno realnost. Njene podobe so v večini primerov vizualni konstrukti, polni simbolov in metafor, v katerih se resničnost subtilno prepleta s fikcijo.

Vanja Bućan ustvarja na fotografijah iz cikla #Dialogi novo resničnost, ki je odraz njenega subjektivnega doživljanja vsakdanjosti – sveta, v katerem prevladujejo egocentrizem, materializem, individualizem, instrumentalizacija narave, dezinformacije. Njene fotografije lahko razumemo kot pronicljiv komentar družbene stvarnosti, s katerim odpira tako teme moči in nadzora kot tudi vizualnega eskapizma in konformizma – odvračanja pogleda od aktualnih družbenopolitičnih in okoljskih tem ter zatekanje v idealizirane, estetsko privlačne fantazijske svetove, ki jih ponujajo digitalni mediji in v zadnjem času bliskovit vzpon umetne inteligence.