Izhodišče skupinske razstave štirih avtorjev iz širšega obmejnega pasu med Slovenijo in Italijo – Annibel Cunoldi Attems, Danila Jejčiča, Andreja Perka in Carla Vidonija – je razmislek o krhkem ravnovesju med naravo in kulturo, ki je bistvenega pomena za prihodnost našega planeta. Mnogi menijo, da smo se znašli na civilizacijskem razpotju, ki je rezultat izrojenega, zgolj dobičku podrejenega kapitalizma in nezadržne želje po preseganju omejitev naravnega v sodobni, tehnološko napredni družbi. Izhod iz sedanjega stanja sicer ponuja t. i. trajnostna paradigma, ki temelji na iskanju ravnotežja med ekonomskim napredkom, socialno pravičnostjo in okoljsko ozaveščenostjo. Vendar trajnostna praksa še vedno nima prave razvojne alternative, udejanjanje njenih načel pa odmikajo tudi vojni konflikti in številne druge globalne krize, kot je v zadnjem času geopolitična napetost. Prav zato je razmislek o preseganju konflikta med kulturo in naravo vse bolj aktualen. Hkrati pa razstava izpostavlja vprašanje, kakšno vlogo ima umetnost pri ozaveščanju javnosti o kompleksni problematiki globalnih sprememb.

Avtorji osvetljujejo tematiko z različnih vidikov, vsem pa je skupna kritična nota. ki je zagotovo najmočneje poudarjena v fotografskem ciklu Andreja Perka, pomenljivo poimenovanem Korozija civilizacije (2024). Serija fotografij je njegov osebni odziv na družbenopolitično stvarnost, ki jo primerja s skrajno železno dobo, lucidno opisano v Ovidovih Metamorfozah kot dobo, v kateri so mesto čistosti, resnice, zvestobe prevzele prevare, zvijače, podla zahrbtnost…

Instalacija Annibel Cunoldi Attems z naslovom Voda v ravnovesju (2022) se osredotoča na vodno krizo. Konceptualno delo je zasnovala v svojem prepoznavnem slogu kot kombinacijo fotografskih podob in besed, s katerimi obravnava problematiko vode z različnih zornih kotov.

Danilo Jejčič je v svojem zadnjem ustvarjalnem obdobju prav tako pogosto izpostavljal posledice nezadržnega tehnološkega razvoja. Njegov najobsežnejši sklop fotografij z naslovom Prezrte reči (2010–2018) vključuje tudi posamezne fotomontaže, na katerih je s premišljenim sopostavljanjem fotografskih fragmentov, naravnih elementov in odpadnih materialov, jasno namignil na naraščajočo okoljsko problematiko.

Dualizem preveva tudi prostorsko instalacijo Carla Vidonija z naslovom Proces civilizacije (2025), ki je oblikovana iz rabljenih predmetov in ponazarja civilizacijo. Avtor v delu reflektira kontradiktorno naravo družbene evolucije, ki predstavlja ustvarjalni napredek in destrukcijo hkrati.