24. 9. – 18. 10. 2024
V sodelovanju s festivalom R.o.R in Zavodom za sodobno umetnost BridA.
Projekt je uradni del programa GO!2025 – Evropska prestolnica kulture Nova Gorica.
Gostujoča umetnica Pia MYrvoLD predstavlja projekt, ki ga je razvijala v letu 2024 med gostovanjem na rezidenčnem programu R.o.R.
Projekt #LightHackSculptures, Rivers, ki ga je umetnica zasnovala v okviru rezidenčnega programa festivala R.o.R., se tematsko navezuje na reko Sočo. Vsebini projekta je avtorica prilagodila tudi formo skulptur in njihovo prostorsko razporeditev, ki tokrat ni oblikovana kot konglomerat rabljenih predmetov, pač pa kompozicija prostostoječih in stenskih skulptur, ki so ročno sestavljene iz lasersko izrezanih dvodimenzionalnih in tridimenzionalnih form. Instalacijo dopolnjuje videoprojekcija, ki je nekakšna računalniška animacija vodnega toka v turkizni barvi reke. Svetlobna telesa, integrirana v skulpture, ravno tako žarijo v značilni barvni lestvici Soče, ki je pravzaprav rdeča nit celotnega projekta. Pomembno vlogo pa ima tudi prostorska postavitev, osnovana na izmenjavi vertikalnih in horizontalnih elementov, ki skupaj z dinamiko spreminjanja svetlobe ponazarja moč rečnega toka.
Prostorska postavitev kaže vse značilnosti avtoričinega umetniškega pristopa, ki temelji na hibridizaciji različnih medijev in tehnologij: v delu namreč lahko prepoznamo tako barvitost in formalne značilnosti njenih slikarskih del kot tudi očitno reminiscenco na modno oblikovanje. Prostostoječe skulpture, ki jim duhovito vtisne antropomorfne poteze, utelešajo njeno idejo o nepretrgani časovni niti med preteklostjo in prihodnostjo: spominjajo namreč na toteme, vendar jih lahko povežemo tudi z nečim izvenzemeljskim. Vez med starodavnimi časi in prihodnostjo ponazarja tudi performans iz serije Sumerci na počitnicah (The Sumerians on Holiday), ki je sicer zgolj enkraten dogodek, a pomembno dopolnjuje sporočilnost instalacije. Performer, oblečen v avtoričino kreacijo, ponazarja Neptuna – (sprva) rimskega boga sladkih voda – in nosi posebno masko, za katero se navidezno zdi, da mu posreduje določeno virtualno izkušnjo. A v maski, kot pravi avtorica, ni virtualnih podob, ampak si jih mora performer sam predstavljati. S tem namreč želi poudariti dejstvo, da smo kreatorji virtualnih vsebin in navidezne resničnosti mi sami in da je virtualnost povezana ne le z umetnostjo, ampak tudi z našo civilizacijo, še posebej z religijo, ki postane po avtoričinem mnenju resnična šele kot virtualni konstrukt v naši zavesti.
Iz besedila Nataše Kovšca.