Ustvarjalni opus Maria Sillanija Djerrahiana ima izhodišče v konceptualni umetnosti poznih šestdesetih let 20. stoletja. Izraža se večinoma v mediju fotografije, vendar je že v zgodnjih sedemdesetih letih opustil dokumentarno fotografijo. Konstanta njegovih raziskovalnih projektov sicer so podobe narave, vendar ga ne zanima interpretacija vizualnih značilnosti pokrajine, kamenja in rastlinja, ampak oblikovanje nekakšnega miselnega polja za premislek o svetu in njegovi lastni poziciji v njem. Sillani pravzaprav prikazuje notranjo krajino – krajino, ki jo nosi v sebi in uteleša tudi njegove misli in občutja. Hkrati pa s pomočjo različnih fotografskih postopkov – s kadriranjem, prilagajanjem fokusa, ponavljanjem in ročnimi intervencijami – nenehno analizira stvarnost, sproža dvom v resničnost videnega, ustvarja dezorientacijo gledalca in načrtno kljubuje stereotipnemu dojemanju fotografije kot odslikavi resničnosti.