Mojca Smerdu je razstavo zasnovala kot nasprotje med ročno izdelanimi glinenimi skulpturami in najnovejšimi deli, ki jih je deloma ustvaril stroj. Avtorica se v projektu osredotoča predvsem na vidik odtujevanja od narave in razmislek o naravnih procesih, ki jih v zadnjem času vse bolj nadzoruje človek.
Kiparsko snovanje Mojce Smerdu, uveljavljene umetnice, prejemnice nagrade Prešernovega sklada (2016), temelji na prvinskih, poenostavljenih organskih oblikah, ki izhajajo iz narave. Od osemdesetih let 20. stoletja ustvarja pretežno v glini, ki ji omogoča neposreden prenos občutij in razmišljanj v kiparsko materijo. Postopoma je izoblikovala tudi prepoznavno tehniko oblikovanja kipov, narejenih iz zgnetenih glinenih svaljkov, iz katerih premišljeno gradi vertikalno usmerjene oblike, ki se raztezajo od manjših dimenzij do monumentalnih velikosti.
Prostostoječe, ročno izdelane skulpture iz cikla Del nas (2000–2003) so na pričujoči razstavi postavljene v kontrapunkt z avtoričinimi najnovejšimi deli iz serije Konkrecije (2024), ki jih je deloma ustvaril stroj. Osnova male plastike je sicer naravni material – kamen nenavadne oblike, ki navidezno spominja na nekatera zgodnja kiparkina dela iz terakote in betona. Vendar je avtorica kamen, ki ima obliko nekakšnega konglomerata sprijetih kamnin, povečala in natisnila s 3D tiskalnikom za glino v različnih barvnih variantah. Stroj namreč uporablja podobno tehniko nanašanja materiala v številnih plasteh, a je ta – nasprotno kot ročno izdelane skulpture – podrejena programu, zunanjost kipov pa oblikovana enakomerno. Prav zaradi uniformnosti tridimenzionalnih printov je avtorica v zadnji fazi ustvarjalnega procesa obdelala površino kipov s spontanimi ročnimi potezami. S tem pa je skulpturam ponovno vdihnila videz organskosti in amorfnosti, ki je značilen za njen kiparski slog.