Fotografski cikel Branka Lenarta z naslovom Rencontres združuje portretne podobe, ki jih je priznani avstrijski fotograf s slovenskimi koreninami ustvaril med letoma 1976 in 2001 na različnih fotografskih srečanjih. Naslov cikla je resda povzel po najpomembnejši manifestaciji v svetu fotografije, imenovani Srečanja v Arlesu/Les Rencontres d’Arles, ki se v starodavnem mestecu na jugu Francije odvija od leta 1970.¹ Vendar so portretne upodobitve v Arlesu nastale zgolj v letih 1976 in 1979. Večino ostalih portretov je ustvaril v okviru fotografskih simpozijev, ki jih je od leta 1979 organiziralo združenje štajerskih avantgardnih ustvarjalcev Forum Stadtpark, na katerih so sodelovali najvidnejši fotografski ustvarjalci, kritiki, kustosi in filozofi mednarodnega slovesa.² Gradec je bil namreč od druge polovice sedemdesetih do devetdesetih let 20. stoletja središče fotografskega razvoja v srednjeevropskem prostoru. Zadnji portret avstrijske fotografinje Inge Morath pa je posnel leta 2001 na Koroškem v Sloveniji pri ustvarjanju njene zadnje razstave in knjige (Grenz.Räume – Last Journey).

Lenartovi portreti kažejo, da so se tako srečanj v Arlesu kot tudi simpozijev v Gradcu redno udeleževali najvidnejši fotografi, ki so širili meje fotografskega medija, od Ansela Adamsa, Andréja Kertésza, Roberta Franka, Leeja Friedlanderja, Williama Kleina, Helmuta Newtona in Williama Egglestona do slavnih fotografinj, kot so Lee Miller, Cindy Sherman in Nan Goldin. V fotografski objektiv je ujel tako posamezne člane agencije Magnum Photos kot tudi znane kustose, kritike in filozofe, denimo Wiléma Flusserja, kritika amaterizma v fotografiji. In kot je za Branka Lenarta – sicer fotografa, ki v svojem delu prepleta dokumentarno in konceptualno fotografijo – značilno, podobe niso zgolj dokumentarni prikazi znanih osebnosti, ampak premišljene interpretacije, ki izražajo fotografov subjektivni pogled. Posamezne portretirance je fotografiral med predavanji ali predstavitvami fotografskih knjig na nevtralnem ozadju, s katerim je izpostavil njihovo intelektualno globino. Na drugih posnetkih nas pritegnejo fotografi, ki so mu pozirali v sproščenih, celo humornih držah. Preostale fotografije pa so večinoma fragmenti živahnega dogajanja, ki nam veliko povedo tudi o festivalskem/simpozijskem vzdušju. Znano je namreč, da se udeleženci in obiskovalci v Arlesu (še danes) ne srečujejo na ekskluzivnih sprejemih, ampak v mestnih kavarnah, na večernih druženjih ter razstavah v začasnih razstaviščih, kot so denimo srednjeveške cerkve. Nekateri graški portreti, denimo portret Ralpha Gibsona, pa so nastali tudi na ekskurzijah, v naravnem okolju Južne Štajerske.

Lenartovi portreti so seveda neprecenljivi dokumenti arlskih in graških fotografskih srečanj, ki so veliko pripomogla tudi k priznanju fotografskega medija v institucionalnih okvirih. Hkrati pa kažejo vse značilnosti njegovega specifičnega fotografskega pogleda, kot so radikalni izrezi iz stvarnosti, grobo odrezane figure, pretehtana kompozicija, pripovednost detajlov, šaljivi poudarki in spontanost v držah in izrazih upodobljencev.

Nataša Kovšca

_{1 Festival, ki so ga zasnovali trije lokalni entuziasti, fotograf Lucien Clergue, pisatelj Michel Tournier in zgodovinar Jean-Maurice Rouquette, je bil sprva sproščeno srečanje fotografov z mednarodno udeležbo. Sčasoma pa je prireditev prerasla v festival, ki poskuša vsako leto predstaviti najboljše dosežke tako na področju sodobne fotografske produkcije kot tudi zgodovine fotografije.
2 V organizacijski skupini združenja Forum Stadtpark so delovali Manfred Willmann, Christine Frisinghelli, Seiichi Furuya in Reinhard Braun. Branko Lenart, ki se je v Forum Stadtpark včlanil leta 1968, je na simpozijih sodeloval le kot fotograf prireditev.}